Knjižnica Črnomelj

Literarni pogovor z Ireno Cerar

20211117_161301

Na pravljično sredo, 18. novembra smo imeli v Knjižnici Črnomelj priložnost gostiti prav posebno gostjo. Veliko ljubiteljico pripovednega izročila in narave ter pripovedovalko ljudskih pravljic, Ireno Cerar.

Poznana je tudi kot dolgoletna urednica slovenske izdaje National Geographic Junior, sedaj pa je urednica pravljičnih izletniških vodnikov, katera avtorica je tudi sama. Le kdo ne pozna njenih Pravljičnih poti po Sloveniji, Pravljičnih poti v zgodovino, Kamniške pravljične poti in letos izdane Pravljične poti brez meja. Ravno o zadnjih je tekla beseda tokratnega večera. Pisateljica nam je razložila o pomenu pripovedovanja pravljic in pripovedk, kakšna je razlika med njima, o potepanju po zamejstvu in iskanju prave pohodne poti za vsako pravljico oziroma pripovedko. Da je družinskih izletniški vodnik, ki je opremljen s prekrasnimi ilustracijami znanih ilustratork in ilustratorjev dobil končno podobo, je minilo pravljičnih sedem let. V tem času je avtorica z družino prevozila nešteto kilometrov, poslušala pripovedovanja številnih pripovedovalcev ljudskega izročila, sodelovala s prenekaterim strokovnjakom iz različnih področjih; od lokalnih turističnih vodnikov, znanstvenih raziskovalcev, do »potepuških klatežev«. Vsak od njih predstavlja pomemben del v njenem pravljičnem mozaiku. Avtorica Pravljičnih poti brez meja nam je pripovedovala tudi o osebnem doživljanju zamejstva, z nami je tudi delila pravljico, ki nam je bila na začetku zelo res pravljična, na koncu pa nam je skoraj pognala »strah med kosti«. A se je na srečo, kot večina pravljic, končala srečno. Proti koncu smo del pogovora namenili tudi njenemu potopisu, Potepuški okruški, ki je bil izdan prav tako v letošnjem letu. Gre za zapis drobnih klateških spominov in prigod, ki so nastale tekom ustvarjanja Pravljičnih poti brez meja. Sedemletno ustvarjanje je bilo po delčkih objavljeno na njenem osebnem družbenem omrežju, danes pa lahko knjigo vzamemo v roke in si njene prigode »privoščimo« tudi kot prijetno družbo pred spanjem.

Malo za pokušino: »S teh razglednih mejnih gora sva rada občudovala visoke slovenske vršace, a pogledi so nama uhajali predvsem neznano, proti jugu. Pod nama je bilo polno zelenih dolinic, posejanih z ljubkimi vasicami, ki jim nisva poznala imen.« (Pravljične poti brez meja, stran 8)

Nazaj na: Zgodilo se je
Dostopnost