V prvem mesecu leta smo z udeleženci Drugačnih pravljic nadaljevali s tematiko o domovini, domačih krajih in ljudeh. Skozi anekdote smo spoznali zakaj prebivalcem Črnomlja rečemo Prestarji, Metlike Ruzanci in Semiča Šokci. Iz zbirke Sto belokranjskih, katere avtor je Lojze Zupanc, smo prebrali pripoved z naslovom Velikan Nenasit. Zgodba pripoveduje o velikanu, ki se je pred mnogimi leti naselil v kraj Kal v Semiču. Tam in tudi v okoliških krajih se je klatil toliko časa, dokler je imel kaj za jest in za pit. Ko pa je vsega zmanjkalo, je odšel drugam. V tistih časih so prebivalci zelo siromašno živeli, saj jim je vse pobral velikan. Na koncu pravi tako: »Belokrajinci so si za silo opomogli, le Šokci še dandanes čezmerno varčujejo, da bi si pridobili nazaj vse tisto, kar jim je v davnih časih ukradel in požrl velikan Nenasit.«

S skupino učencev iz OŠ Milke Šobar Nataše in z uporabniki enote Lunca, pa smo ugotavljali ali imajo živali od nekdaj repe ali pa so jim zrasli šele kasneje. Uzbeška ljudska pravljica Kako so živali dobile repe nam pojasni, da so bile živali sprva brez repov. Šele kasneje se je lev, kralj živali odločil, da bo vsaki živali dodelil rep. In res se je tako tudi zgodilo – vse živali, ki so ob določeni uri prišle na jaso, so dobile svoj rep. In od takrat ima vsaka žival svoj, prav poseben rep.